Simon Malek Kuzmič: študent s posebnim statusom

Pogovarjali smo se s študentom dodiplomskega študija telekomunikacij, ki okreva po težki bolezni. Leta 2010 je izvedel, da ima ogromen tumor na možganih, in da bo brez operacije umrl. Napovedovali so, da bo imela tudi operacija posledice – motorične in kognitivne – da študij več ne bo mogoč, vendar ni poslušal napovedi in je skoraj popolnoma okreval. Zdaj je tik pred zadnjim letnikom dodiplomskega študija. Svojo zgodbo rad deli, saj meni, da lahko z njo pomaga drugim. Pravi, da nič ne pade z neba, da se je za vsak uspeh treba potruditi, vztrajati, nikoli obupati, predvsem pa imeti veliko volje.

Kdo si?

Sem Simon Malek Kuzmič iz Zgornje Veličine v Lenartu. Sem študent s statusom dolgotrajno bolnega študenta.

Kdaj in kako si izvedel, da imaš tumor na možganih?

Vse se je začelo z glavoboli na specifičnem mestu, vendar me zdravniki sprva niso jemali resno. Šele po večkratnem obisku osebnega zdravnika je prišlo do premika. Diagnoza je bila postavljena takoj po prvem slikanju možganov – kavernom (tumor) na možganih. Do operacije, decembra 2011, je preteklo še eno leto.

Kako si odreagiral na novico, glede na to, da je možganski tumor ena izmed hujših diagnoz?

Na začetku sem bil šokiran, saj si nikoli nisem mislil, da bom pri teh letih zbolel za čem takim. Tumor na možganih je namreč ena najbolj redkih oblik raka. Bil je kavernom – tumor iz venskega žilja, ki sam po sebi ni nevaren, vendar glede na svojo lokacijo lahko povzroča različne težave. Če se nahaja v glavi, lahko povzroča glavobole, v redkejših primerih tudi kap in smrt. Najpogostejši je med 55. in 60. letom, pred 30. letom je precej redek.

Po začetnem šoku sem se počasi sprijaznil z mislijo, da imam tumor in da obstaja možnost, da lahko tudi umrem, saj mi kaj drugega tako ali tako ni preostalo.

So bili pred operacijo prisotni kakšni strahovi, da morda ne bo šlo vse v redu?

Pred posegom so mi zdravniki povedali, da obstaja velika verjetnost, da bom imel po operaciji hude posledice, recimo težave z gibanjem, govorom, vidom, sluhom, tudi paraplegik bi lahko postal. Po drugi strani pa so napovedovali, da lahko brez operacije v treh tednih umrem. Pred posegom sem imel precej pomislekov, ampak na koncu sem se vendarle odločil zanj.

S_Malek_Kuzmič1

Kako je potekala rehabilitacija po operaciji?

Operacijo si lahko najlažje predstavljamo, kot da bi na silo izklopili računalnik oziroma stisnili gumb za »reset«. Preden se sistem ponovno vzpostavi, potrebuje nekaj časa. Po operaciji sem imel težave z govorom in s kratkotrajnim spominom. Sicer sem se spominjal vsega pred operacijo, vendar nisem vedel, kako naj kaj povem, kaj mislim, kako naj se gibljem in hodim. V dveh mesecih sem se v Ljubljanski Soči ponovno naučil govoriti in hoditi. Po tem sem z rehabilitacijo nadaljeval v Mariborski Soči, kamor hodim še danes.

Kako poteka tvoj običajen dan?

Čez teden sem na faksu, ko pridem domov pa delam in se sproščam s tekom v naravi.  Že prej, v srednji šoli, sem redno tekmoval v atletiki, zdaj tečem le še zase, za sprostitev. Ni še popolnoma enako, kot je bilo pred boleznijo. Rehabilitacija traja od dveh do petih let.

Ali lahko rečeš, da si že skoraj popolnoma okreval?

Telesno da, medtem ko imam občasno še vedno kognitivne probleme. Učenje mi vzame več časa kot pred boleznijo, težje si zapomnim prebrano. Do zdaj sem opravljal izpite in kolokvije redno, saj mi manjkajo le še trije izpiti. Spomin je po dveh letih in pol skoraj na isti ravni kot pred operacijo.

Pozitivne oziroma negativne izkušnje s profesorju in sošolci po operaciji?

Moram izpostaviti, da sem tako s profesorji kot s sošolci doživel samo pozitivne izkušnje. Profesorji so mi vsi dali možnost opravljanja izpitov izven rednih rokov, sošolci pa so mi tudi pomagali, če sem kdaj kaj rabil.

Se zaradi bolezni obremenjuješ ali nasprotno, črpaš moč iz dejstva, da si premagal nekaj tako hudega?

Včasih se obremenjujem, vendar se trudim, da je tega čim manj. Imam jekleno voljo do življenja.  Od tega dogodka naprej razmišljam drugače. Za vsako stvar, ki se je lotim, se bolj potrudim. Vse, kar imam, tudi bolj cenim. Opažam, da so časi takšni, da le uspeh nekaj velja. Zato se trudim po najboljših močeh, da bi kljub črnogledim napovedim in dvomom dokazal nasprotno. Prav zaradi določenih dogodkov me želja in vztrajnost po uspehih ženeta naprej. To, kar sem doživel, me ne omejuje in mislim, da sem zaradi tega močnejši in mogoče tudi uspešnejši kot nekdo, ki tega ni doživel.

Imaš kakšno sporočilo za druge, ki se v življenju soočajo s težkimi preprekami?

Med rehabilitacijo v Soči sem videl veliko ljudi, ki se ne morejo sprijazniti s stanjem, v katerem so se znašli. Vendar sem po prihodu tja hitro ugotovil, da to ni rešitev. Rešitev je, da se s stanjem sprijazniš in da glede tega nekaj spremeniš, ukreneš. Za to pa moraš imeti veliko volje, potrpljenja in verjeti v lasten uspeh.

Kje črpaš moč, ko ti je najtežje?

Vsekakor iz podpore družine, punce, zelo me sprosti tudi tek, pri katerem lahko odmislim vse, kar me teži.

Cilji za prihodnost?

Moj cilj je diplomirati v roku enega leta, dolgoročnih ciljev pa trenutno nimam in se ne obremenjujem s prihodnostjo.

 

Lektorirala: Katarina Kikec

O avtorju / Špela Goričnik

Oseba, ki obožuje naravo, glasbo in film. Moto, ki me opisuje: "Življenje je slikarsko platno, obarvaj ga z vsemi barvami, ki jih lahko."

Špela Goričnik

Oseba, ki obožuje naravo, glasbo in film. Moto, ki me opisuje: "Življenje je slikarsko platno, obarvaj ga z vsemi barvami, ki jih lahko."

%d bloggers like this: